Pripoved o Kristini Švedski se prične, tako kot se običajno začenjajo miti in legende: dvorni astrologi sedemnajstega stoletja so namreč zaradi redkega astronomskega prehoda, ki se je zgodil v tistem času, noseči kraljici, njeni materi, napovedali sina, ki naj bi v evropski politiki odigral pomembno vlogo.
Ko se je rodila, njihova zmota ni bila očitna takoj – Kristina je namreč kričala povsem po moško, bila pa je tudi izredno kosmata, zaradi česar so bili prepričani, da je moškega spola. Njena mati ji prevare nikoli ni odpustila; zaradi tega in tudi, ker se ji je njena hčerka zdela ogabno grda, naj bi jo po očetovi smrti poskušala ubiti. Poleg tega, da je Kristina s svojim spolom torej še bolj kot običajno razočarala pričakovanja švedskega dvora, je znana tudi po drugih zanimivih rečeh. Med drugim po tem, da je bila znana po vzdevku „dekliški kralj“, saj so jo v skladu z zapleti pri rojstvu vzgajali kot princa; po tem, da je markizu, ki ji je bil nezvest, hladnokrvno prerezala grlo; po tem, da je k papežu vkorakala oblečena v rdečo, rezervirano za rimske prostitutke, in vseeno ostala njegova najljubša Evropejka; in nenazadnje po tem, da je po nesreči ubila Renéja Descartesa.
Za zadnje ji je bilo obupno žal. Kot intelektualka, vešča petih evropskih jezikov, izobražena na področju religije, umetnosti, političnih in vojaških znanosti ter filozofije, je z Descartesom o njegovih idejah namreč najprej razpravljala pisno, sčasoma pa ga je povabila na Švedsko. Ker je od njega v skladu s svojim špartanskim urnikom zahtevala, da z njo ob petih zjutraj v neogrevani grajski knjižnici razpravlja o filozofiji, je ubogi René, že tako bolehen in nevajen mrzle švedske klime, zbolel za pljučnico in deset dni kasneje umrl.
Kristina sama je bila precej bolj žilava; obvladala je namreč tako lov kot tudi jahanje, kljub temu da je imela že od malega eno ramo višjo od druge. To je bila posledica zloma ramenske kosti, ki se je zgodil, ko je bila še majhna. Po tem, ko je njena mati, Maria Eleonora, o njej izjavila, da je „namesto sina dobila temno in grdo hčerko z velikanskim nosom in očmi črne barve“ in da naj jo odpeljejo, ker noče take pošasti, je Kristina namreč neprenehoma doživljala različne nezgode. Zelo kmalu je na njeno zibko skrivnostno padel tram, nekajkrat je nesrečno padla po stopnicah, nazadnje pa je bila njena dojilja obtožena, da jo je vrgla na kamnita tla – od koder tudi poškodba ramena.
V prostem času, torej kadar ni poskušala umoriti Kristine, je Maria Eleonora hodila obiskovat krsto svojega pokojnega moža, Kristininega očeta, za katero je zahtevala, da jo pustijo odprto, dokler ju ne bo mogoče pokopati skupaj. Moževo trohnenje se ji ni zdelo prehuda ovira za nadaljevanje njunega odnosa, ki je trajal še dve leti po tem, ko je on umrl. Da v liturgični stavek „dokler naju smrt ne loči“ ne verjame, je dokazala tudi kasneje, ko je po pokopu nekajkrat poskušala splezati v njegovo grobnico – dokler je niso bili prisiljeni zastražiti in to ni bilo več mogoče. V znak protesta je navezala stik s smrtnim sovražnikom Švedske, danskim kraljem, in kasneje tudi odšla na njegov dvor. Ker je že od nekdaj sovražila švedsko pokrajino („skale in gore, ledeni zrak in tudi vse ostalo“), se je nameravala vrniti v rodni pruski Brandenburg.
Preden je bilo to mogoče, je morala počakati na smrt svojega brata, brandenburškega kneza, saj ji je ta še vedno zameril njeno poroko zaradi nesoglasij med Švedsko in Prusijo v tistem času. Proti poroki je bila sprva tudi njuna mati, strastna luteranka in pruska vojvodinja Ana, vendar jo je švedski kralj, ki je iskal primerno protestantsko nevesto, tako očaral, da je izkoristila svojo pravico formalnega odločanja in svojo hčer poročila na Švedsko na lastno pest. Ana je bila tudi sicer gospodovalna in odločna ženska. Celo do te mere, da so ostali plemiči njenemu soprogu v dobri veri, da potrebuje moško pomoč, pisarili ogorčena pisma, da bi svoje žene pretepli, če bi sitnarile tako kot ona.
Njena sitnost je morda izhajala iz dejstva, da v nasprotju s svojo hčerjo Mario Eleonoro, ki je bila proglašena za najlepšo kraljico v Evropi, Ana ni imela te sreče. Ko je govorila o njej, njena tašča ni pozabila poudariti, da Ana res ni lepa, da pa bo poroka njenega sina z njo politično vsekakor zelo ugodna. „Politično ugodnega sina“ je Ana po inteligenci prekašala, vendar je to ni ustavilo, da ne bi vanj med prepiri metala krožnikov in kozarcev, ki so ji prišli pod roke (od tu tudi poročila o njeni sitnosti).
Morda je bila za vse čudaškosti svojih potomk kriva Anina pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-pra-babica, Garsenda iz Provanse, ki se je okrog leta 1200 poročila pri trinajstih, tekala pod brinjem in črnikami, dihala zrak, odišavljen s sivko, žajbljem in timijanom, pisala lirske pesmi v okcitanščini, imela ljubimca po imenu Gui in na stara leta živela v samostanu La Celle na Azurni obali. V njeni pesmi, ki se je ohranila, Garsenda vzdihuje nad plašnim ljubimcem, saj mu sama ne sme razkriti ljubezni, ker se kot dama boji, da bi bila osramočena. Njena smrt je zavita v skrivnost – živela naj bi do šestdesetega leta, vendar pa naj bi jo videli še dvajset let kasneje, ko je okoliškim duhovnikom plačala zajetno vsoto, da bi molili za njeno dušo. Oh, Garsenda.
- Šouvizija na
Pred komentiranjem se prijavite