Dnevnik popotnika: Raj na Tajskem?

Kokosove palme, ki se dvigajo nad svetlo peščeno obalo, prijeten šum valov, ki udarjajo na plitvino s popolnoma bistrega morja, dno prekrito z nedotaknjenim koralnim grebenom, v daljavi pa ribiči, ki se vračajo z lova, upajoč, da bo njihovi družini prinesel dovolj zaslužka. Le tu in tam pa tudi kakšen popotnik, ki je pravkar odkril raj na Zemlji. V notranjosti, za tropsko rastlinsko pregrado, stojijo idilične vasi s hišicami na kolih in strehami, kritimi z bambusovimi listi, na dvorišču pa smejoči se domačini, ki si pripravljajo večerjo.

Tako so bili še pred dvajsetimi, morda desetimi leti marsikje videti tajski otoki južno od Bangkoka tik pred sončnim zahodom. Zaradi vpliva Hollywooda, ki je na Tajskem našel idilično pokrajino za sceno v nekaterih kultnih filmih, so sem dan za dnem, leto za letom, začele prihajati vedno večje skupine mladih z vsega sveta, da bi si na svoje lastne oči ogledale ta košček raja. Sprva so bili obiskovalci zadovoljni, če so se lahko zleknili na obalo, opazovali to neverjetno čudo narave in bili deležni gostoljubja domačinov. Kmalu pa so gosti začeli postajati vedno bolj zahtevni. Danes je prizor ob sončnem zahodu na enem izmed otokov, ki ga oglašujejo kot top tajsko destinacijo, sledeč: obale polne škrlatno zapečenih Angležev, zadetih ali opitih, koralni grebeni na morskem dnu pomendrani ali preprosto odstranjeni, da so tam lahko zgradili pristanišča za turistične čolne, gozdna odeja odstranjena, da se je našel prostor za luksuzne bungalove s pogledom na morje, vsepovsod pa tlakovane poti, ob katerih so zrasli svetleči supermarketi, stojnice s kičem in diskoteke. O prijaznih domačinih niti sledu, saj so bodisi spoznali, da lahko živijo bolj lagodno od turizma s precenjenimi ponudbami in goljufijami kot pa od životarjenja z ribolovom, bodisi so se umaknili globlje v džunglo, kjer so nastali otoški slumi.

On On je ime hotela na številki 19 ulice Phang Nga in je eno izmed prizorišč v filmu The Beach (2000). Gotovo se spomnite prizora, ko si Richard (Leonardo DiCaprio) za eno noč najame poceni sobo, temačno, brez oken in s tankimi nediskretnimi lesenimi pregradnimi stenami, s katerih se lušči barva. Tam sreča Daffyja (Robert Carlyle), ki mu izroči načrt do sanjskega otoka, kjer se, kot veste, kasneje odvija zgodba. Ker hotel nudi daleč najcenejše prenočišče na Phuketu, sem se po naključju v njem znašel tudi sam. Morda so apartmaje nalašč pustili v enakih razmerah, zelo osnovne s trdo posteljo, nad katero se vrti ropotajoč ventilator, in z vrati s starinsko ključavnico ter zapahi. V hotelu ni prav ničesar, kar bi goste spomnilo na njegovo slavno preteklost. Ker je rahlo srhljiv, ima sicer svoj čar, vendar se jih posledično malo odloči dejansko bivati v njem. Le sem in tja se najde kakšen popotnik z Lonely Planetom v roki, ki me ves navdušen hiti spraševati, kako je hotel videti od znotraj. Moja soba, kakor koli, ima vsaj okno, ki gleda na živahno ulico, pod njo pa je old school kavarna, v kateri sedaj končujem kolumno, ki jo berete. Tu preživljam še zadnje trenutke na jugu Tajske, preden se vkrcam na letalo za Bangkok. Odpravljam se naprej proti Kambodži, kjer se spet dobiva z Martino, s katero sva potovala skupaj po Mjanmaru.

Mjanmar mi bo ostal v spominu kot dežela iskrenih in prijaznih ljudi. Prebivalci zaradi stroge omejitve gibanja ne smejo potovati, brati tujega tiska, brskati po nekaterih spletnih straneh, ki jih cenzurira vlada, in spremljati tujih televizijskih programov. Toda prav zato, ker ne vedo, kako je svet pokvarjen, živijo srečno. Treking po podeželju blizu jezera Inle, ki sva ga opravila v družbi dveh Francozov, Izraelca, Belgijke in Švedinje, je bil fantastična izkušnja. Lahko smo doživeli pravi vaški utrip, spali pri domačinih v tipičnih hišah na kolih, kritih z bambusovimi listi, jedli njihovo hrano in opazovali njihov način življenja. Velike družine, oranje z voli na riževih poljih in tradicionalna oblačila, tetovaže ter namazi – ko smo videli vse to, se je zdelo, kot da smo nekje v Evropi vsaj sto let v preteklosti.

Mjanmar pa si bom gotovo zapomnil tudi po divji vožnji z avtobusi po neasfaltirani cesti, ki je bila vedno polna lukenj, in dejstva, da so v kabini na ves glas vrteli mjanmarske limonade ali karaoke. Med nočno vožnjo ni bilo mogoče niti za trenutek zatisniti očesa tudi zato, ker je voznik neprestano hupal, pa četudi je bila cesta popolnoma prazna.

Nenazadnje pa ne smem pozabiti mestnega utripa v Yangonu, množice stojnic z najrazličnejšo robo, smrdeče odprte kanalizacije, ki se vije mimo ozkih ulic, ter prebivalcev, ki žvečijo tobak in pljuvajo rdeče izpljunke ter nosijo tradicionalna moška krila – longije in so zato videti, kot bi pravkar prišli v brisačo oviti izpod prhe.

Ob prihodu v Bangkok sva doživela pravi šok, saj kar naenkrat okoli mene ni bilo več smejočih se obrazov in prijaznih ljudi. Vedno ko je kak Tajec pristopil do mene, je bilo to z namenom, da me prepriča v prevoz s svojim tuk-tukom, taksijem, da je moj vodič po mestu ali da od mene kakor koli drugače dobi čim več denarja.

”Hello, my friend, how are you?” se mi približa mimoidoči blizu Khao Sana. Odzdravim mu, vendar nadaljujem svojo pot. On pa ne preneha: ” Where are you from?” Ko mu povem, da iz Slovenije, takoj odgovori: ”Very good football team!”

”My friend” mi hiti pripovedovati, kako njegova hčerka študira v Italiji, in pravilno našteje nekaj univerz na severu. Toda njegovo zanimanje zame upade takoj, ko me vpraša, koliko časa sem že v Bangkoku, in se mu zlažem, da dve leti.

”My friend” je strokovnjak v zavajanju nevednih novih prišlekov, ki od njega, ko vzpostavi zaupanje, kupijo nekaj po mnogo višji ceni, kot je realna. Vsako vprašanje ali trditev je zastavljeno z namenom, da igra na čustvene gumbe. ”My friend” mi je povedal, kako drago je izobraževanje njegove hčerke in kako težko plačuje vse obroke. Kaj naj bi torej naredil? Resnica je, da Tajci nikoli ne bi tako ravnali, pa čeprav se sliši še tako boleče. V Bangkoku je potrebno biti previden in sumničav do vsakega, ki se pojavi kar iznenada. Ves čas moraš paziti, s kom govoriš, komu kaj poveš, saj bo vse informacije nekdo lahko naslednjič izkoristil sebi v prid.

Tudi zato sem želel čim hitreje pobegniti na jug in se pri tem, kolikor je to le mogoče storiti v tako kratkem času, izogniti množicam in si ogledati kraje, ki so vsaj delno še ohranili svojo prvobitnost.

S prvim nočnim avtobusom sem se zapeljal do Chumphona in dalje s katamaranom do Ko Taa, kjer sem prebil naslednje tri dni. Ko Tao je getaway otok med tremi večjimi v svojem arhipelagu v Tajskem zalivu. Bratski Ko Phangan slovi po množičnih zabavah ob polni luni, ko rajske peščene plaže preplavijo mladi z vsega sveta, željni alkohola, drog, seksa in norega poplesavanja ob neštetih odrih. Ko Samui pa postaja destinacija, ki naj bi si jo lahko privoščili le bogati. Ko Tao je kraj, kjer izdajo največ potapljaških licenc na svetu, saj so tečaji zelo poceni. Sam sem večino časa na otoku izkoristil za šnorkljanje mimo čudovitih koralnih grebenov in treking do plaž, ki jih prekrivajo osupljivi zaobljeni granitni balvani.

Potovanje sem nadaljeval preko Malajskega polotoka na drugo stran do obale Andamanskega morja v Indijskem oceanu, kjer sem se po priporočilu mnogih ustalil v Krabiju. Krabi je izhodišče popotnikov, ki se odpravljajo do otokov v arhipelagu Ko Phi Phi, ki so postali slavni, ker so prizorišče v mnogih filmih, začenši z Jamesom Bondom v sedemdesetih letih. Ker iz Krabija vsi nadaljujejo pot proti otokom, tam ostane malo turistov, čeprav je bivanje zelo poceni. Domačini so prijazni in za razliko od drugih letovišč veseli tujcev. Iz Krabija smo z družbo iz Britanije in Nemčije opravili izlet do Ko Phi Phi Leh, Ko Phi Phi Dona in do Bambusovega otoka. Čeprav je bil dan razburljiv (vožnja z gliserjem mimo osupljivih kraških vzpetin, ki obdajajo peščene lagune, šnorkljanje skupaj z raznobarnimi ribami in meduzami ter prijetna zabava na krovu), me je vse skupaj pustilo precej ravnodušnega. Vse najbolj slavne točke so bile dobesedno preplavljene s turisti. Denimo ob prihodu v zaliv Maya, kjer so snemali osrednje dogajanje v Obali, se mi je sprva zdelo, da smo prispeli v marino in ne odmaknjen zaliv, saj so bili drug ob drugem privezani čolni, polni obiskovalcev s fotoaparati, obala pa je bila tako nabito polna z ljudmi, da sploh ni bilo mogoče napraviti dostojnega posnetka, ne da bi se ti pred objektiv postavil kak osladen parček. Zanimivo, da je bilo slišati, kako se eden za drugim zgražajo nad tem, kar je turizem napravil z obalo. Je pa tudi res, da je to edini način, da si ta kraj, ki velja za raj, ogleda toliko ljudi.

Ker sem bil s Krabijem zadovoljen, sem želel potovanje po tem delu Tajske nadaljevati v istem stilu, zato sem se naslednjič ustavil v Phangaju. Kraj, ki je pripravno na poti do Phuketa, končne destinacije, je prav tako točka, ki jo mase turistov obvozijo, zato je še ohranil nekatere povsem svojske značilnosti. Ena izmed njih je gotovo ta, da je mesto zatočišče muslimanske manjšine. Tu sem tudi končno srečal nekaj pravih popotnikov, ki so bili tudi v drugih državah jugovzhodne Azije. Skupaj smo najeli enega izmed dolgorepih čolnov in se popeljali mimo brežin z mangrovskim gozdom ter apnenčastih stožcev, ki so molili iznad morskega zaliva. Popeljali smo se tudi do otoka, ki je dobil ime po Jamesu Bondu, saj so tam snemali enega izmed prizorov v filmu. Zvečer smo se sprehodili mimo phangaških stojnic in se posladkali s tipičnimi ocvrtki, palačinkami ter ostalimi dobrotami. Pravo olajšanje je bilo, da sem končno našel ljudi, ki na Tajskem niso iskali le zabave in s katerimi je bilo mogoče začeti tudi kakšen bolj inteligenten pogovor.

Poljski par, ki živi v Kanadi, je bil še najbolj koristen, saj sem si lahko z njima izmenjal nekaj izkušenj o potovanju po sosednjih državah v tem delu Azije. Medtem ko so njiju najbolj zanimale razmere v Mjanmaru, sem sam dobil koristne podatke o tem, kako prečkati mejo s Kambodžo.

Preden se bom moral ponovno vsesti za knjige in opraviti še zadnje septembrske izpite, bo obisk države, po kateri je še pred kratkim divjala vojna, pika na i potovanju po Aziji.

On On Cafe, Phuket, 16. 8. 2010