Rana ura ... Kaj, kakšna ura?!

Malo pred četrto popoldne je, s prijateljem si pripravljava smetanov kuskus s šampinjoni in porom, mojo novo specialiteto. Počasi in s težavo se iz sobe privleče Javi, španski cimer. Pižama na približno visi na njem, obraz je še preveč zmečkan, da bi bil prepoznaven in malo me skrbi možnost izpaha čeljusti zaradi abnormalnega zehanja. Dan kot vsak drugi pač.

Javi ima, kot večina študentov, predavanja tudi dopoldne, ampak se vsi skupaj delamo, da to ni res. Ob njegov ritem se že zdavnaj ne obregam več, ampak danes je storil usodno napako. Glede na to, da sem prvič, odkar sem v Španiji, preživela tri pridne, delavne, študiozne in sploh meni grozno v ponos ure v knjižnici, je izbral napačen dan in uro (!) za stavek: »Ava, nič te ne vidim, da bi se kaj učila …«

Kljub znanemu dejstvu, da je aktivnost Špancev večja v poznejših kot v dopoldanskih urah, sem bila presenečena nad sistemom knjižnic med izpitnim obdobjem. Velika večina mestnih in univerzitetnih knjižnic je odprta pozno v … hm, jutro. Ob 6.00 zjutraj jih zaprejo za dve uri, ravno toliko, da jih oplazi kakšna metla, in nato ob 8.00 jovo na novo. Sama se nikoli nisem učila ponoči, zato mi je fenomen še toliko bolj presenetljiv. Seveda je bil plan zadevo takoj poskusiti v praksi, ampak ... kaj, ko lahko v Granadi ponoči počneš še toliko drugih stvari! Lahko pa z gotovostjo iz druge roke povem, da so knjižnice od 23.00 pa do zjutraj polne nadobudne in nakafeinizirane študentarije.

Pred leti sem nekaj poletnih tednov preživela v jezikovni šoli v Salamanci, kjer sem stanovala in se prehranjevala pri družini, ki jo priskrbi šola. Oziroma naj bi se prehranjevala tam. Za zajtrk sem lahko izbrala med prepečencem ali piškotom (ednina tukaj ni metonimična obogatitev moje retorike) ter skodelico čaja. Za kosilo me je čakala ponavadi zelo okusna juha in kozarec soka. No, pri večerji se je na srečo izkazalo, da mama ni bila teta Skopušnik, ampak so bile njihove prehranjevalne navade pač malo … nedodelane.

Ekstremen primer. V resnici kmalu spoznaš, da tukajšnji ritem le ima nek smisel. Špansko nočno basanje je v primerjavi z našo večerjo resda obilnejši obrok, ampak glede na uro, ob kateri se odpravljajo spat, spet ne tako zelo nerazložljiv. Zdi se, kot da bi bilo vse premaknjeno za kakšni dve uri naprej, vključno s sončnim vstajanjem in zahajanjem. Veliko prijetneje se je ob petih zjutraj vračati s kakšne zabave, po osvetljenih mestnih ulicah, ki so praktično polne ljudi, kot pa ob pol osmih pešačiti na faks, v mraku in sam, skupaj s še parimi nesrečneži, ki jih je doletela tako nečloveško zgodnja služba. Kakšne posebne akcije v diskotekah veljajo, če prideš zelo zgodaj, oziroma med drugo in tretjo uro zjutraj, prvi avtobusi pa s končnih postaj štartajo ob šestih.

Kar se tiče pogovorne počasnosti in zamujanja … v primerjavi z angleškimi kolegi zadevo sprejemam precej civilizirano. Sicer pa je optimalna varianta in vedno primeren recept za Španijo – ko se ti mudi in zamujaš, še malo počakaj, pojdi od doma, skoči na eno tapo in potem na dogovorjeno srečanje.

Tako da večjih logističnih težav ni. Na véliko zmedo, kaos in včasih že komično zastavljeno organizacijo filozofske fakultete se mi pa tako ali tako ni bilo treba na novo navaditi.