Mens sana in corpore sano?

Zimske olimpijske igre, ki so se začele pred dobrim tednom, so poskrbele, da se je v našo usnulo podalpsko deželico prikradel drobec pristnega športnega duha. Za to je še posebej zaslužna Petra Majdič, ki je s svojim rebrolomnim podvigom osupnila skoraj vsakogar in v prenekaterem slovenskem srcu prižgala iskrico želje po aktivnejšem športnem udejstvovanju. Kljub staremu pregovoru, ki pravi, da majhna iskra kaj rada povzroči velik plamen, pa se to v domeni športa zgodi vse preredko. Bleda lučka sicer še nekaj časa medlo tli, dokler naposled – poteptana s tisočero vsebinami, ki polnijo naš vsakdan – docela ne ugasne.

Odkar sem prestopil v drugo dekado, je šport nepogrešljiv sestavni del mojega življenja. V tem oziru sem nekakšna dvoživka: nemalokrat se je namreč primerilo, da sem, obilno oblit s švicem in prijetno utrujen po napornem treningu, moral v slačilnici pristno začudenim športnim kameradom pojasnjevati svojo strast do branja in proučevanja humanistike; po drugi strani pa se je prenekateri modroslovski kolega vidno čudil in muzal nad mojo strastjo do prekladanja gvihtov in prejemanja ter zadajanja udarcev. Ne vem, kaj je krivo (biologija, sociologija ali pak zmes obojega), toda ljudje po določenem letu starosti (čeprav jih večina tega ne bo priznala, četudi bi jim pulili nohte) začnejo z aktivnim predalčkanjem: sem to-in-to, obenem pa nisem to-in-ono. Pristen intelektualec (sploh humanist!) ni športnik, pristen športnik ni intelektualec. Od kod in zakaj takšna miselnost?

To, kar me je motilo že od nekdaj, je bil »jebivetrski« status športne vzgoje v izobraževalnem procesu. Verjetno se še spomnite časov iz osnovne šole, ko ste na vprašanje, kateri predmet vam je najljubši, s sošolci vsi v en glas zavpili: »Športna vzgoja!« Takšen odgovor priča vsaj o dvojem: prvič, da otroci ljubijo gibanje in telesno dejavnost; drugič, da je »pouk« športne vzgoje na večini šol dojet kot nekakšen podaljšan odmor – učenci dobijo žogo in jo nabijajo, dokler zvonec pač ne naznani konca ure. Zamolčana predpostavka pri tem je, da je športna dejavnost nekaj, kar zna vsakdo (eni bolj, drugi manj), nekaj, kar so ali še bodo usvojili kje drugje (pa tudi če ne bodo – kaj zato?). Zakaj ni ista predpostavka privzeta za matematiko? Poglejte, učenci, tukaj je tablica s poštevanko – dajte, malo prekladajte števila, dokler ne zazvoni. Je to res sprejemljiv pristop?

Ken Robinson, eden vodilnih strokovnjakov s področja proučevanja in spodbujanja ustvarjalnosti, je na nekem predavanju napol v šali napol zares povedal, da je akademski ideal sodobne družbe izdelovanje »velikih glav«: akademskim bučam, polnim abstraktnega znanja (najrazvitejša oblika vednosti!), telesa služijo le kot nekakšno transportno sredstvo za to, da pridejo od predavalnice do knjižnice (in obratno). Telesni vidiki so pri tem radikalno zapostavljeni, ko ali če sploh so prisotni, pa se jemljejo kot nekaj samoumevnega, vnaprej danega in manj pomembnega. Nihče nas ne uči telesne abecede: razvoja fizičnih sposobnosti, ki bi nam lahko resnično koristile v vsakdanjem življenju, in sicer ne na način »daj jim žogo, saj vedo, za kaj gre«, ampak v obliki sistematičnega poučevanja.

Čeprav ga je pokojni dr. Rugelj znal včasih krepko biksniti, je imel še kako prav, ko je poudarjal pomen redne telesne vadbe in svaril pred t. i. »intelektualnimi pezdetki«: posamezniki, ki se skrivajo v varni notranjosti akademske lupine in lastne komplekse preko učenih fraz pretapljajo v občutek večvrednosti. Šport ima lahko zelo streznjujočo, da ne rečem katarzično vrednost: desni direkt človeka hitro prizemlji in ga spomni, iz česa je zgrajen. Žal pa tega potenciala ni mogoče izkoristiti, dokler v izobraževalnem sistemu prevladuje »jebivetrski« odnos do športa. Eden od minusov je gotovo velika pristranskost do iger z žogo, ki so sicer pomembne, a hkrati tako specifične, da ne merijo na razvoj telesa v celoti. Dejavnosti, ki najbolje ustrezajo želenim pogojem, so po mojem mnenju gimnastika, atletika (mar še kdo pomni to kraljico športov?), različne vaje z lastnim telesom in postopnim dodajanjem obtežitve (osnove treninga za moč). Tak (celosten) pristop bi krepil različne telesne komponente (od vzdržljivosti in moči do eksplozivnosti in raztegljivosti), kar bi posamezniku koristilo v tako (splošno) življenjski kot (specifično) športni in poklicni sferi.

Enega od glavnih razlogov, da športna iskrica ne zaneti požara v srcih, vidim torej v pomanjkljivem osnovnem znanju o vadbi. Nihče ne pozna telesne abecede, kaj šele osnovne slovnice, zato se mu ne svita, kje in kako začeti. Sodobni časi so naphani z raznoraznimi vadbenimi programi (fitnesi s sofisticiranimi vadbenimi napravami se širijo kot gobe po dežju), slehernik pa nima nobenega kriterija, kako ločiti zrnje od plevela (in verjemite, plevela ni malo!). Osnove učinkovite vadbe, ki jih ljudem kronično primanjkuje, pa so razmeroma preproste in bi lahko bile ob ustrezno uglašenem šolskem sistemu dostopne vsem.

Za zaključek še zenovsko navdahnjena misel: misel je dejanje in dejanje je misel. Najžlahtnejša filozofija in najplemenitejša vadba se začne(ta), ko presežemo razkorak med duhom in telesom ter se zavemo, da sta sicer dvoje, a hkrati tudi eno. Dokler bomo vso težo postavljali le na eno stran tehtnice, se ne smemo čuditi, če vsakršna prizadevanja za ravnovesjem niso nič drugega kot sanje.