Inferno!

Recimo, da na neki ljubljanski družboslovni fakulteti obstaja nek predmet, pri katerem, recimo, gostuje nek programski direktor, recimo, komercialne televizije. Recimo, da je predmet zastavljen praktično, z namenom, da se študentje pobliže seznanijo z (domačo) televizijsko produkcijo. No, naposled recimo še, da si tale gostujoči »profesor« kot najbolj referenčni zgled izbere snemanje resničnostnega šova, za katerega recimo, da se čisto slučajno ravno te dni snema sredi Ljubljane.

Skratka, reč je sila hipotetična, čeprav ni. Torej – skupina študentov, med katerimi sem, recimo, tudi sam, se zbere v, recimo (okej, dosti s tem), pasaži Maksimarketa na uvodnem srečanju. Zakaj Maksi? Zato ker se omenjeni resničnostni šov snema čisto zraven, v Drami. Ja. Stojimo torej tam kot zbegana teleta, omenjeni direktor-»profesor« pa se, sila važno in prevzetno, naslanja na svojo marelo in nam razlaga, kaj je esenca, duša tega predmeta. »In to je … kreativnost,« nam, mladim padawanom, zaupa veliko skrivnost Templja tisočerih modrosti. Nekdo od študentov, nesrečnik, ga predrzno pobara: »Ampak samo malo – če je vaš šov narejen po angleški licenci, kje je tu potem kreativnost?«

Študent kakopak ne razume. »Profesor« mu nakloni pomilovalen pogled. Ubožec, si najbrž misli. On razume. Odvrne pa takole: »Hja, licenca že, licenca … Vse ostalo pa je naše! Njihova je samo ideja, kontekst pa je čisto slovenski in domač.« Fak. Kaj lahko človek na to sploh odvrne? Najbrž nič. Lahko gleda v tla in si zaželi, da bi imel v žepu tisto malo, črno flaško z viskijem, iz katere bi vsake toliko na skrivaj potegnil. Ampak je nima(m).

Nagovora je kmalu konec in odpravimo se proti Drami. Na snemanje. Na šov. Na »the real deal«. To je to. Ni več heca. Predavanj je konec.»Sedaj boste videli, kako se snema takšen projekt,« zadovoljno oznani »profesor«. Malo je podoben Satanu. Malo sem že zloben … ampak tudi iskren.

Privalimo se torej noter v Dramo, katere žmohtna notranjost nakopičenih desetletij sedaj spominja na gostovanje utripajočega, ciganskega cirkusa. Tukaj je vrvež močnih kamermanov, pa lučkarjev, še posebno pa mičnih gospodičen, oboroženih s plastificiranimi pričeskami in tistimi naglavnimi mikrofoni, preko katerih jim zlobni vladar sporoča, katerega reveža morajo pahniti gor na oder. Tukaj nekje sta tudi voditelja, samo kaj bi človek z njima. Potem je tukaj še nek kreativni vodja, ki nas v nekem trenutku prevzame iz rok direktorja-»profesorja«. Razkaže nam sobice, sobe in sobane, ob tem pa drdra podatke o tem in onem, koga le to zanima, mene ne. Pravzaprav se mi malo že meša, ko stojim na prešvicanem hodniku, iz sten pa butajo vedno ene in iste enovrstičnice obeh voditeljev, mučno prepletene z bučnimi, zrežiranimi aplavzi občinstva (8. a iz Radovljice). No, in potem je tukaj na hodniku še tale kreativni šef, ki pravi, da vsi trdo delajo in da je bil šov narejen z desetkrat manj denarja kot tisti iz Anglije, a bo vseeno prav tako dober … Če je o kakšni dobroti pri tovrstnih oslarijah sploh mogoče govoriti, si pri tem mislim. Priznam, da sem nastrojen. Že od samega začetka imam občutek, da mi hočejo to bolestno polidejo prodati in vsiliti po grlu, mi jo z iglo zariniti pod kožo, kjer se je ne bom mogel več znebiti. Stresem se od groze. Je to možno? Sem ujet v neidentificiranem krogu inferna, ki ga je Dante pozabil dodati – med televizijskimi trgovci, ki me želijo prepričati, da na tem šovu uresničujejo sanje? Mar sami sebi res verjamejo? Kurc, to bi bilo še najhuje od vsega.

Okej, stvar je taka – sovražim resničnostne šove. Čeprav mi tukaj zatrjujejo, da je tole talent šov. Saj je vseeno. Isti drek. Stvar je grozljiva, znotraj sredi drobovja še veliko bolj kot zunaj. Nazadnje pride na vrsto še sklepno dejanje naše ture, in sicer ogled snemanja same oddaje z nami kot delom publike. Usedemo se. Strašna vročina. Pričakovanje 8. a iz Radovljice je strašno … Na oder pristopiclja nek starejši možakar z zapletajočim se jezikom in nerodnimi gestami. Nihče ne ve, kaj dela. S svojim nastopom sproži salve smeha, stara Drama, nabita s krvi željnimi pijavkami, trese ves svoj život, tako bučno je. In potem pridejo na vrsto še sodniki, ti kastrirani bogovi, ki brez trohice človeškosti ali razuma dokončno sesujejo tega očitno neprištevnega možakarja. Ljudje, ki pred drugimi ljudmi ocenjujejo tretje ljudi zato, da to naposled zabava četrte ljudi. Je s tem konceptom kaj narobe? Je z našim svetom kaj narobe?

»Predavanj« je naposled konec. Gostitelji nas lepo pozdravijo. »Profesor« tudi. Vidimo se zopet naslednji teden. Moj bog!

Tole bi rad zaključil v spravljivem tonu, res bi rad v slogu dobrega, starega, dvoličnega sprenevedanja pristavil en »suum cuique« pa srečno pot, ampak jebemti, tokrat mi nekaj, čemur bi se lahko reklo srce ali pa duša ali pa zgolj togota, preprosto ne da ...