Mali pobegi velikih pomenov

Danes sem se odločila pisati o navidezno banalnih rečeh. Obredih. Vsak izmed nas si z njimi krajša svoj vsakdan in jih pogosto izrablja kot način, ki bo njegovemu življenju podaril pomen. Čeprav ne živimo več v plemenskih skupnostih, ki imajo celoten življenjski ritem podrejen ritualom, ki jih povezujejo z njihovimi predniki in so hkrati tudi način prenašanja znanja na mlajše rodove, razlagalci zakonov sveta in njegovega nastanka iz kaosa, se zdi, da rituale v našem vsakdanu še kako potrebujemo. V mislih imam tiste majhne pobege, ko zunaj dežuje, ti pa se s prijatelji dobiš na kavi in debatiraš z njimi o vseh mogočih in nemogočih rečeh. Po legendi sodeč je kavo odkril kozji pastir Khaldi iz Egipta v 9. stoletju, ko je videl svojo čredo koz, ki so plesale okoli grma z rdečimi jagodami kavnih zrn. Khaldi se je o svojem odkritju posvetoval z menihi, ki so potem iz teh zrn pripravili kavni napitek. Najbrž Khaldi takrat ni imel pojma, da bodo zaradi tega odkritja ogroženi imperiji in da bo kava osvojila ves svet. Raje je še sam pojedel nekaj njenih zrn in se pridružil plesu svojih koz. Morda je prav on izumil sodobni ples na dance glasbo. Kdo ve.

Meni najljubši obredi so tisti, ko odidem v svetišče sebi podobnih, v čajno hišo starega dela Ljubljane, kjer se pred mano razgrnejo barve, vonji in okusi različnih vrst čajev, ki jih lahko naročam z jedilnega lista. Čaja iz čajnih vrečk nisem nikoli preveč marala. Njegov okus me spominja na pregreto instant juho in vedno imam občutek, da je vsebina čaja skupaj z njegovimi aromami ostala v vrečki ne glede na to, koliko časa sem jo pustila v vroči vodi. Čaj je pijača, ki je zavojevala ves svet, pred njim so belo zastavo predaje v zrak potiskali mnogi imperiji, na primer tisti, v katerem sonce nikoli ne zaide, otomanska cesarstva, še ruske stepe so klonile. Pri nas se je do danes ohranil izraz »ruski čaj«, s katerim poimenujemo prave čaje in ki priča o tem, da smo nekoč čaje uvažali preko ruskih step. Čaj je prisoten po vsem svetu. Najbolj znani so kitajski in japonski obredi pitja čaja, kjer je postal sam obred svojevrsten užitek, vsem pa je dobro poznan tudi angleški običaj pitja čaja ob petih. Vedno, ko gledam nanizanko Aghate Christie, v kateri glavni detektiv Hercule Poirot srka čaj s potencialnimi morilci, si zaželim, da bi takrat za tisto mizo sedela tudi sama. Preden razvozla uganko in razkrije identiteto ter motive morilca, vso zbrano druščino zbere na čajanki. V rokah eminentno drži porcelanasto skodelico, izza svojih privihanih in vedno popolnoma urejenih brkov pa že pošilja zarotniški nasmešek, saj je ravno med obredom pitja čaja prišel do dna zadnjemu dvomu. Vse, kar stori takrat, je, da preprosto še naprej z vso preciznostjo srka čaj. Konec koncev res ni nobene potrebe po hitenju. Mrtvega ne bodo več obudili, morilec pa tako ali tako sedi skupaj z njim za mizo. Čemu torej hiteti? Še več čaja kot Angleži popijejo severnoevropske države, kot so Irska, Nizozemska in Norveška. Verjetno lahko takšno žejo pripišemo hladnejšemu podnebju in pomanjkanju sonca, ki nas pogosto spravi v depresivno razpoloženje, pravi čaj pa je odličen pobeg iz tega, saj prebudi naše telo.

Kaj pa obredno pitje vina, ki je vseprisotno pri Slovencih? Nazdravljamo na rojstne dneve, praznike, za nova leta, na pomembne življenjske uspehe ali pa preprosto, ko se dobimo na kakšni zabavi in pravzaprav razloga niti ne potrebujemo. Pa se deremo vsak po svoje »čin«, ker plastični kozarci ob trku ne spustijo zvoka, debatiramo o mogočih in nemogočih rečeh v stilu: »Ej, stari, a vidiš, da sta na nebu dve luni?« »Ne, budala, to je zato, ker si nažgan.« »Kdo je nažgan? Tvoja mama je …« Ali pa se znajdeš v družbi kakšnih bolj politično podkovanih osebkov, ki v trenutkih največje pijanosti govorijo, kot da so na seji parlamenta, a kljub pozornem poslušanju ne uspeš razvozlati bistva. Pa si rečeš »jebat ga« in zatuliš z ostalimi, ki dobijo v trenutkih največje pijanosti neizmerno željo po skupinskem petju, kjer vsak fuša po svoje in se trudi preglasiti ostale. Ali pa ko s tistimi že tako vajenimi kretnjami zviješ tobak v svitek in ga potem s pogledom, uprtim v daljavo, z vsem užitkom pokadiš in pustiš, da te njegov dim objame in se zažre vate. Najbrž je večina kadilcev zasvojena s samim obredom kajenja, ki se mu predano in v polnosti posvetijo, ne pa z nikotinom. Ko se zalotiš, da misliš, da bi dal vse za tisti čik, medtem ko ti ljudje z vseh strani najedajo, ker pač imajo nenasitno potrebo po tem, da delijo s tabo vsako misel, pa čeprav jim s svojo nezainteresiranostjo sporočaš, da ti za njihove nebuloze »dol visi« in še malo nižje. Ko si končno utrgaš tistih nekaj minut in ne pripadaš več nikomur, ga z vso vnemo prižgeš in nekaj časa strmiš v ogenj, ki je nastal iz nič. Če pomižiš in uporabiš malo domišljije, pa lahko v obrisu vidiš gola telesa, ki obredno plešejo okoli ognja. Veliki pobeg. Spet se počutiš doma. Svoj. Breztežen. Olajšan nekakšnega bremena. Ponovno postaneš protagonist svojega sveta.