Veš, romar, svoj dolg?

Za vami so trije dnevi hoje. Okrog 30 kilometrov na dan. Da se razumemo, ne brez žuljev, še manj brez vedno težjega nahrbtnika. Na celoten projekt romanja v Kompostelo vas je gnala bolj želja po izkušnji in sprehodu po zeleni severni Španiji kot pa kakšna kondicija ali, bohnedaj, primerni pohodniški čevlji.

Ko si na večer v Albergu z mučeniško zmagoslavnim obrazom pripravljate juho iz vrečke (to je namreč vse, kar jeste, poleg kruha, sira in sadja na sto dva načina), se zapletete v pogovor s prijetnim francoskim parom srednjih let. Ja, ja, ne morete, da ne bi bil malo navdušeni nad seboj, za vami je že skoraj sto kilometrov poti, jutri pa še zadnjih dvajset do Santiaga. Po štirih mučnih dnevih končno cilj. Pa vidva, gospod in gospa Lecointe? Ne spomnita se točno, kateri dan je bil, ko sta začela … Tudi kilometri so na približno. ''Nekje junija sva štartala v Cannesu.'' Aha …

Romanje v Santiago de Compostela je postala izjemna turistična atrakcija, želja nas, vsemoramprobat ljudi, cilj športnikov in preizkuševalcev zmogljivosti lastnega telesa. Pa vendar so verniki še vedno glavni sprehajalci. Zadeva poteka takole. Če hočete, da ti romanje priznajo … (Kdo prizna, boste vprašali. Gre za stvar interpretacije in pa predvsem, mislim, izredno kompleksno vprašanje. Tako da raje poglejmo po birokratsko.) Če torej hočete, da ti za opravljeno pot izdajo certifikat (v tem primeru ti Oni niso več tako skrivnostni, gre seveda za katoliško cerkev), je treba opraviti vsaj sto kilometrov poti peš oziroma vsaj dvesto na kolesu ali konju.

Uradnih poti je kar nekaj, speljane so po celi Španiji, Portugalski in Franciji, priključujejo pa se tudi drugim romarskim potem po Evropi, tako da lahko, brez skrbi, začnete tudi v Istanbulu, če vam je drago. V začetnem mestu dobite zemljevide, sezname prenočišč in pa svojo romarsko knjižico. Prenočišča so razporejena po etapah, približno na dvajset kilometrov. V romarski knjižici je treba nabirati štemplje tako, da se vsak dan pofočkaš vsaj dvakrat. To lahko storite kjer koli na poti, v vsaki vaški ustanovi, cerkvi, kapelici, trgovini in brez skrbi, tudi gostilni ali baru. Glede tega so (spet prej omenjeni Oni) precej strogi. Na poti sem naletela na starejšega gospoda, sicer že a priori nergaškega značaja, ki je pot opravljal ponovno samo zato, ker mu prvič zaradi premajhnega števila žigov niso hoteli izdati certifikata.

Po mesecih, tednih ali pač le dnevih hoda pridete na cilj. Mesto zagledate z nekega hriba že kakšni dve uri prej, kar je krasen psihološki slap in the face. Ker možgani nogam pošljejo sporočilo, da smo skoraj na cilju, te dokončno odpovedo. Vsaj moje so. Tako da sem zadnje kilometre do table Santiago de Compostela praktično prišepala. Ker je treba prilesti še do katedrale, ki je seveda v centru mesta, te prav za zaključek čaka še sprehod skozi mesto. Za razliko od celotne poti, kjer vas domačini skozi vasi navdušeno pozdravljajo, čestitajo in zaželijo ''Buen camino'', srečno pot, so v mestu romarčkov že navajeni. Ne razumejo, da komaj še stojite pokonci in se ti ne umaknejo s poti na preozkem pločniku.

Tako, treba je le še v katedralo (objeti kip Santiaga, apostola Jakoba) in po pildek! Seveda pa vse ne gre čisto tako, kot bi moralo. Za konec imajo za vas pripravljen majhen trik. Izredno prijazna gospa, ki ve veliko o Sloveniji in ji je izredno všeč vaše ime, ti v roke porine vprašalnik na videz brez večjega pomena. Na koncu je treba obkljukati svoje razloge za opravljanje romarske poti, ki so a) religiozni, b) religiozni in drugi, c) nereligiozni. Prijazni gospe se pogled zaustavi na obkroženem c-ju. Za hipec, ki ga niti ne opaziš, okameni. Nato globoko zavzdihne in si na obraz nariše še prijaznejši smehljaj ter začne z razlago.

Izveš, da je zadnje okence namenjeno zgolj tistim, ki so se na pot podali s športnimi ambicijami, peljali družino na pohodniški dopust in podobno. Če pa ste to naredili zase, zaradi kulturne izkušnje, pomena same poti ali česar koli malo globljega od krepitve mišic, je za vas primerna odločitev religiozni in drugi. Ker vam je konec koncev vseeno za statistiko, nič hudega sluteč, tokrat obkrožite ponujeno možnost. No, pa bi vam moralo biti mar za statistiko, saj je njim tudi. Certifikati, potrdila, diplome, kakor koli jih že poimenujete, so dveh vrst. Sakralni in profani. Trikrat lahko ugibate, katerega dobiš, pa čeprav so tvoji razlogi le drugi. Ampak če ne drugega, je cerkveni certifikat fensi in napisan z zlatimi črkami v latinščini, medtem ko je turističen … no, pač, turističen.

Naj pa bodo razlogi za pot kakršni koli že. Četudi gre le za stavo ali uslugo mami, ko se pred teboj naenkrat odpre trg s skrivnostno katedralo, polno različnih slogov in poraščeno z mahom ter značilnimi galicijskimi vijoličnimi cvetlicami, je občutek sijajen. Skupaj z mnogimi romarji, ki neprenehoma prihajajo na cilj, se uležeš na tla, z razgledom na katedralo, nahrbtnik za blazino, sendvič v roke. Ob preučevanju fasade božjega hrama ti že skoraj postane jasen smisel naporne odločitve. Z zadnjimi močmi s sebe brcneš še tesne in prepotene superge … In svet je spet lep.