Kolumna po pariško 5

Francoski radijski valovi in TV-ekrani v Parizu vsakič pritegnejo mojo pozornost. Če te tu zanese v kateri koli javni prostor in v njem preživiš eno uro, boš v preseku slišal verjetno eno ali pa obe Erosovi viži, ki jih tukajšnji radiji premorejo, kakšen nesveti ratatouille 80s ali 90s (pol)hitov (Enrique Iglesias, Bonnie Tyler, malo v francoščini, malo v originalu), naključne R'n'B uspešnice tipa Chris Brown/Akon in pa dobro mero domačih jamrajoče trpečih popevkarjev in popevkaric. Mojo pozornost je zadnje čase prav tako pritegnila novica v zvezi z letošnjo EMO in Evrovizijo (ko je zmagala kombinacija rocka in govedine) in s tem izborom povezane pritožbe, češ, kakšna groza, da nas bo takšna zasedba zastopala v Oslu. In ko tako premlevam o lokalnem glasbenem okusu, se kmalu spomnim, da doma ni dosti drugače – morda so Slovenci v svoji predanosti glasbenim lestvicam malo manj eklektični, malce širši, po drugi strani pa nam uspe na vrh lestvice najbolj prodajanih albumov spraviti zmazke tipa Il Divo.

Na tej točki me, po vseh pravilih, naključni poslušalec prekine: Kaj pa je narobe z Il Divo (ali pa še bolje: z Eroiko)? Meni so pa všeč! In prav je tako – le kako ti ne bi bili všeč, če pa so narejeni izključno s tem namenom. Še več, izraziti se jih da s formulo, kot recimo amonijak. Opera je tam zato, da povprečnemu Slovencu iz neke določene družbene sfere v službi in med prijatelji ni treba skrivati naklonjenosti tovrstni glasbi, kot bi to moral v primeru Turbo Angels. Opera da vsemu skupaj neko integriteto, pa čeprav je od te zvrsti edina sled tisto prisiljeno, umetno razčustvovano žgolenje. Potem so tukaj latino tipi, spominjajoči na zadnji katalog oblek, ki si ga dobil v nabiralnik, in na telenovele, ki so tako in tako naš največji nacionalni interes za Piranskim zalivom. Da pa je vse skupaj tako prijetno poslušljivo, so poskrbeli na genialno preprost način; nič ne vžge bolje kot občutek domačnosti, kot da ti je pesem na nek način znana. Ta učinek pa je najlažje doseči tako, da enostavno posnameš priredbe že obstoječih uspešnic.

Ob zgoraj omenjeni domačnosti se je potrebno še malo ustaviti. Čeprav komu to zveni kot naključni pogrom čez glasbeni okus soljudi, sem mnenja, da je raziskovanje tovrstnih formul ključnega pomena za razumevanje našega okusa. Že pred časom so znanstveniki ugotovili, da glasba in zvok nasploh na nas delujeta pomirjujoče, če sta nam znana. Kar zveni domače, nam daje občutek varnosti. Takšno zaznavanje okolice naj bi izhajalo še iz pradavnine, ko smo se morali ob najmanjši motnji v zvoku, ob poku vejice, ki je zmotila mirno šelestenja vetra, ozreti, če se nam ni morda prihulila za hrbet sabljezoba zverjad. In ta čut se je ohranil vse do danes, ko nas spodbuja, da poslušamo, kar zveni najbolj varno. Sklepam, da nezavedno, ampak vseeno – varno je the way to go.

In kaj je s tem narobe? Načelno nič, bi se lahko glasil eden izmed možnih odgovorov. Vsak ima pravico poslušati, kar mu je všeč, in vsak pravico ustvarjati, kakor mu je všeč. Če je to varno, tudi prav. Ne smemo pa pozabiti, da umetnost ni varna. Ravno obratno – morala bi biti nevarna. In malo več umetnosti ne bi škodilo, konec koncev ima moč spreminjanja ljudi, vzpodbuja razmišljanje, napredek in neguje dlesni ter skrbi za hemoroide. Ampak Evrovizija se z umetnostjo tako in tako ni nikoli ukvarjala in tega od nje tudi nihče ne pričakuje. Zato se tudi ni treba preveč pritoževati nad tem, kdo nas bo letos zastopal na Evroviziji, ker je popolnoma vseeno. V krogih popularne glasbe namreč ni nikogar, ki bi sploh ciljal na edinstvenost izražanja, v alternativnih krogih pa se kot odgovor na to raje zapirajo v varnost lastnih garaž ob sebi domačih zvokih. Tako je vse skupaj na koncu res zoženo na faktor (vsakemu svoje lastne) zabave, ta pa naj kar obstaja. Pri vsem skupaj si želim le, da bi vsak vedel, kje je njegovo mesto.