Psihiatrična klinika Ljubljana

Klinični oddelek za klinično psihiatrijo (KOKP) bo še naprej skrbel za tisti del odrasle populacije, ki trpi za duševnimi motnjami pretežno psihotične vrste, za tiste s hujšimi oblikami depresije in za starostnike s hujšimi duševnimi motnjami. Z dograditvijo nove bolnišnične hiše za starostniško psihiatrijo se bližamo zastavljenemu cilju: dekoncentraciji bolnišničnih mest za paciente v posamični bolnišnični stavbi, ki bo primerljiva z evropskimi bolnišnicami.

Ob načrtovanem združevanju PKL na dveh lokacijah predvidevamo možnost selitve Enote za zdravljenje odvisnih od alkohola na lokacijo PKL. Tako združevanje ima ob boljših možnostih zdravljenja odvisnih od alkohola na večjem in dostopnejšem prostoru (obdanim s parkom in hkrati v neposrednem stiku z mestom) še dodaten pomen. To lahko pomeni tudi začetek destigmatizacije KOKP kot bolnišnice, ki v kateri se zdravijo le hudi, domala neozdravljivi pacienti z duševno motnjo (»norišnice«).

Na območju KOKP bomo do leta 2010 postavili Enoto za forenzično psihiatrijo, kar je eden od pomembnejših ciljev razvoja zdravstvenega sektorja PKL (ta cilj je zaradi pomembnosti opisan posebej).

V najkrajšem možnem času bomo v KOKP odprli Enoto za psihiatrično nego (»negovalno bolnišnico«). Potrebujejo jo tisti pacienti, pri katerih je duševna motnja postala kronična ali neozdravljiva, zaradi česar ne morejo živeti v svojem običajnem okolju. Ob morebitnem čakanju na prostor v domu za ostarele ali v posebnem zavodu pa še naprej potrebujejo psihiatrično nego in zdravljenje. Pri tem se je treba o negi, bivanju in zdravljenju dogovoriti z Ministrstvom za socialo in družino.

Vsaka od enot KOKP bo imela svoja »vhodna vrata«, saj se bodo enote organizirale in usmerile v tiste oblike zdravljenja, za katere so postavljene. Tako se bo na primer v Enoti za intenzivno psihiatrijo razvijalo zdravljenje tistih odraslih, ki so praviloma prvič v življenju zboleli za duševno motnjo, ki zahteva bolnišnično zdravljenje.

Vsaka enota v KOKP bo imela svoja »vhodna vrata« v KOKP, skladna s svojim namenom. V vseh enotah KOKP bo zaživel bivalni princip, ki bo nadomestil ležalnega. V skladu s sodobno evropsko psihiatrično miselnostjo mora pacient v njej bivati kot spoštovan človek (v svoji obleki), zdravi ga pa osebje, ki svojo človeško enakost pokaže v stiku z njim tudi tako, da se ne skriva za belo ali kakšno drugačno uniformo.

Čeprav naj bi pacient v KOKP podobno kot v drugih enotah PKL bival čim krajši čas, mu je treba bivalno (čeprav bolnišnično) okolje čim bolj prijazno urediti. To pomeni tudi, da na oddelkih posameznih enot ne bo ločevanja po spolu.

Pomembna naloga KOKP je sporazumevanje s primarno zdravstveno službo (pacientovim osebnim zdravnikom) in službami v skupnosti, ki lahko pacientu pomagajo pri ponovnem vživljanju v domače okolje. KOKP se mora odpreti skupnosti. Postane naj torej stičišče klinične in skupnostne psihiatrije.

Delo s svojci (in njihovo vključevanje v zdravljenje pacienta) je treba razvijati tudi z uporabo načel sodobne družinske psihoterapije.

V naslednjih letih je v KOKP treba oživiti in razviti timsko delo. Miselnost, ki je v osnovi psihiatričnega timskega dela, sloni na načelih celostnega zdravljenja psihiatričnega pacienta. Ta zahtevajo spremembo v miselnosti vseh zdravstvenih delavcev. Vsak član tima ima svojo vlogo in le vsi skupaj lahko dosežejo zastavljen cilj. Torej bodo oni tisti, ki bodo razvijali in zagotavljali kakovostno zdravljenje. S poznavanjem kliničnih poti in standardov kakovosti bodo za vsakega pacienta posebej naredili program zdravljenja in ga tudi evalvirali. V načrtovanju zdravljenja sodelujejo vsi člani teama, pa tudi pacient sam in njegovi pomembni svojci.

Nekateri timi se bodo razvili v tako imenovane subspecialne (terciarne) time. Razvijali bodo namreč programe zdravljenja, ki zahtevajo vrhunskost zaradi težavnosti določene duševne motnje. Tako predvidevamo na primer postavitev timov za zdravljenje »rezistentne depresije« in »rezistentne shizofrenije«.

Sestavni del KOKP je tudi ambulantna služba. Ta naj bi v prihodnje dobila še večji pomen in vlogo. V njej naj ne poteka le vzdrževalno zdravljenje iz bolnišnice odpuščenih pacientov, pač pa naj bodo to tudi »vhodna vrata« v psihiatrijo (s pomembno visokim »pragom«). Naloga ambulantne službe pa bo tudi povezovalna, in sicer kot vezni člen med klinično psihiatrijo in službami v skupnosti, ki so pomembne za pacienta.

Ko bo narejen nacionalni program skupnostne psihiatrije (služb za duševno zdravje) in postavljena mreža skupnostnih psihiatričnih služb in dejavnosti, bo KOKP skupaj z ostalimi enotami vključen vanjo. Pri tem bo imela vodilno vlogo Enota za psihiatrično rehabilitacijo.

Klinični oddelek za mentalno zdravje (KOMZ) bo še naprej razvijal vrhunske metode pomoči odraslim in mladostnikom, ki trpijo zaradi nevrotskih, s stresom povezanih somatoformnih motenj in motenj hranjenja.

V KOMZ ostaja kot najbolj pereč problem prostorska ureditev Enote za zdravljenje odvisnih od alkohola. V zadnjih 4 letih se je pozornost – v nasprotju z nacionalno patologijo – namenila Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Zdravljenje odvisnih od alkohola (odvisnost od alkohola je nedvomno najbolj razširjena slovenska patologija) pa še kar poteka v starih in za zdravljenje neprimernih prostorih nekdanjega Centra za mentalno zdravje na Poljanskem nasipu. Enota za zdravljenje odvisnosti bo dobila primerne prostore bodisi na lokaciji KOMZ z novogradnjo bodisi s prej omenjeno selitvijo v KOKP. Le taka prostorska ureditev bo dopuščala nadaljevanje razvoja stroke v skladu z usmeritvami v svetu. Predvsem pa bo ta enota še naprej razvijala z dokazi podprte psihoterapevtske metode, kakršna je družinska psihoterapija.

Enota za krizne intervencije že zdaj opravlja pomembno strokovno delo v preprečevanju samomorilnosti, s katero je Slovenija izjemno ogrožena. Hkrati je to tudi sestavni del zdravljenja ljudi, ki trpijo za depresijo. Ta enota naj razvija klinične metode preprečevanja samomorilnosti in učinkovitih ter z znanstvenimi dokazi podprtih metod zdravljenja depresije.

Na to enoto bo vezan tudi na novo vzpostavljen Register samomorov in poskusov samomorov, ki nam ga nalaga zakonodaja. Register bomo vzpostavili v sodelovanju z Inštitutom za varovanje zdravja RS.

Del Centra za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD) naj bi postopoma prerasel v terciarno enoto PKL. V njem bo vrhunsko preprečevanje in zdravljenje odvisnih, vključno z njihovo rehabilitacijo. Bolnišnično zdravljenje naj bo še naprej namenjeno tistim odvisnim, ki imajo zaradi morebitne komorbidnosti slabšo prognozo.

Center za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) je do sedaj izvajal ambulantno dejavnost za obe organizacijski enoti, in sicer skupaj z njima. Zaradi slabših kadrovskih razmer pa ne zmore več opravljati svoje poglavitne naloge. S takojšnim in intenzivnim ambulantnim zdravljenjem bi namreč moral preprečevati razvoj duševne motnje do tiste stopnje, ko je nujno potreben sprejem v bolnišnico. Hkrati pa mora poskrbeti tudi za takojšni sprejem v bolnišnico tistih, ki tako zdravljenje nujno potrebujejo.

Moral bi biti torej vratar, ki skrbno čuva vhod v psihiatrijo in odpira vrata v bolnišnico, na široko in hitro, kadar je to nujno, in jih zapira, ko zmore in mora pomagati ljudem v duševni stiski že kar v ambulanti.

Za tako nalogo je treba CIP prostorsko in kadrovsko urediti. Ker načrtujemo združevanje PKL na dveh lokacijah, bomo selili CIP v novogradnjo pri KOMZ. Na novi lokaciji bo dobil po eni strani staro, a nadvse pomembno vlogo, ko bo kot vratar v bolnišnico sprejemal vse paciente na prvi pregled (funkcija tako imenovane urgentne psihiatrične ambulante). Po drugi strani pa bo skrbel za razvoj liaison psihiatrije. Ta mora namreč tesneje povezovati psihiatrijo z drugimi specialnostmi v Kliničnem centru. Za zdaj opravlja le konziliarni del te psihiatrične subspecialnosti. Potrebni pa so multidisciplinarni timi skupaj z nevrologi, ginekologi, internisti in drugimi, ki zmorejo celostno obravnavati ljudi s somatskimi in somatoformnimi motnjami.

Pomembna naloga liaison psihiatrije je tudi terapevtska in preventivna obravnava tistih, ki so po poskusu samomora pripeljani bodisi na Splošno nujno medicinsko pomoč bodisi na urgentno travmatologijo Kliničnega centra, tam pa jih pregleda konziliarni psihiater iz CIP. Razvijali bomo torej boljše sodelovanje s Kliničnim centrom.

Predvidevam pa tudi pomembno vlogo CIP pri razvoju Psihiatričnega oddelka Kliničnega centra, ki bo nujni sestavni del bodoče skupnostne psihiatrične mreže.

Ker bodo vse tri bolnišnične enote delovale po načelu dekoncentracije bolnišničnih mest, je pomembno poudariti, da s tako dekoncentracijo ne dobimo le človeku primernih bolnišničnih prostorov, ampak tudi možnost za intenzivnejše zdravljenje in rehabilitacijo pacientov z duševnimi motnjami. Ker se na ta način pacienti hitreje vračajo v skupnost, se zmanjšujejo potrebe po bolnišničnih posteljah. Hkrati z intenziviranjem ambulantnega zdravljenja in razvojem ostalih metod skupnostne psihiatrije pa to lahko pripelje do programiranega in postopnega zmanjševanja števila bolniških postelj in pospešenega razvoja ambulantne psihiatrične službe.

Možnosti za intenzivnejše in še bolj kakovostno ambulantno zdravljenje ter zdravljenje v skupnosti bodo lahko odprle pot do enega od pomembnih ciljev razvoja zdravstvenega sektorja, to je skrajševanja ležalne dobe. Uvajanje obračunavanja zdravstvenih storitev po skupinah mešanih primerov predvidevamo tudi v psihiatriji. Računamo, da bo to še dodatno skrajšalo ležalne dobe ob ohranjeni kakovosti zdravljenja.

V vseh enotah PKL bomo razvijali in izpopolnjevali (ali na novo vpeljali) sodobne diagnostične postopke in metode zdravljenja. Pri tem posebno pozornost zahtevajo tiste metode, ki so v Evropi in svetu z znanstvenimi dokazi preverjene kot učinkovite (»evidence-based« metode). Tako med drugimi načrtujemo tudi ponovno uvedbo (a na sodobnih načelih osnovane) elektrokonvulzivne terapije.

Leave a Reply