Več o predstavi Hinkemann

BAAL, ZUCCO, HINKEMANN.

»Vedno me zanimajo outsiderji, skozi katere lahko vzpostavimo spraševanje o sebi in civilizaciji. Samoizločitev kot možnost svobode bo verjetno postala ključni problem sodobnega posameznika, soočenega z vedno bolj prefinjenimi mehanizmi manipulacije v svetu, ki bo v navidezni vabljivosti ponujal možnosti simulirane osamljenosti. Zame kot predstavnika generacije, r

ojene neposredno po drugi svetovni vojni in neposredno travmatizirane s to vojno in informacijsko indoktrinirane z interpretacijami te vojne, je bilo ves čas ključno ukvarjanje s fenomeni francoske revolucije, avantgarde, erupcije umetnosti po človeški bedi prve svetovne vojne. Zanimajo me mehanizmi posameznikovega upora civilizaciji stroju, upora, ki vzpostavlja gledališče kot fantastičen medij svobode. Človek se hrani z utopično sliko možnosti, vere v svet, z možnostjo spreminjanja sveta z gledališčem, v katero smo verjeli v sedemdesetih letih.

Tudi danes namerno vzdržujem to naivno upanje, ki pa je povezano s trenutkom vzpostavitve rojstva gledališke predstave kot enkratnim stanjem. Toda danes so časovni parametri popolnoma spremenjeni, ni več večnosti, prihodnosti, je samo še danes, trenutek, v katerem lahko sanjamo tudi revolucijo, masovni nastop v gledališču, ko se skrajša, zgosti čas in se vzpostavi možnost utopije. Poslovil sem se od časa realnega in vedno bolj živim ekskluzivno gledališče za izbr

ance, ne več gledališče za vse gledalce, ampak za intelektualno in intuitivno sposobnega gledalca za neposredno spremljanje gledališča, ki sem ga zamenjal z večino. To, kar lahko še vzpostavimo v gledališču, so posebna stanja navzočnosti, zavesti gledalcev kot posameznikov, njihovih reakcij na močno doživetje močnih trenutkov. Še vedno me zanima moralni kodeks, ki je sicer izredno nevarno področje, a je neizogibno, nujno. Npr. Roberto Zucco kot morilec brez razloga, ki temeljno izprašuje moralni kodeks, te pretrese, vzbudi v tebi odpor, te prisili, da se odlepiš od mehanizmov ideologije. Gledališki projekt v dialogu z igralci in ostalimi umetniki omogoča spoznavanje z materijami, ki so bistvene za naše preživetje. Temeljno stanje današnjega umetniškega trenutka je nezainteresiranost za vprašanja politike, morale in ideologije, ki jo nekaterim mlajšim kolegom včasih celo zavidam, ker omogoča večjo umetniško svobodo. Sam si to razlagam kot simptom prehodnega obdobja, ki še ni zmožno definirati političnega obrata, ki je dezorientirano, a bo pripeljalo do ostrejših konfrontacij. Danes preprosto še nismo prišli do nujnosti razmisleka o polisu, temeljnih temah svobode znotraj sveta polisa. Slovensko gledališče danes premore veliko zanimivih konceptov in novih ljudi, ki bodo v prihodnosti tematizirali te sklope. Sam gledališko umetnost razumem kot dialog, kot možnost refleksije in dela z drugimi, ki me obkrožajo. Zato Baal, Hinkemann, Zucco, Debuisson …«

Leave a Reply